Letošnja kolesarska sezona je zaključena in nagrade podeljene. Med najboljšimi je bil v tem letu tudi gorski kolesar, Uroš Mikelj, ki je prejel nagrado za osvojeno 3. mesto med veterani v pokalu Slovenije v gorskem kolesarstvu. Uroš je izredno simpatičen in zanimiv kolesar, ki se že kar nekaj let prehranjuje z vegansko hrano in se tako s svojimi odličnimi uspehi upira večinskemu mnenju, da veganska prehrana ne spada v športni svet. S kolesarjem na rastlinski pogon smo se pogovarjali o njegovih pogledih na kolesarstvo.
- Iskrene čestitke za zelo uspešno preteklo sezono in osvojeno 3. mesto v skupnem seštevku točk s tekem za pokal Slovenije v gorskem kolesarstvu v kategoriji veterani. Kako si zadovoljen s sezono?
Hvala! Zelo dolgo sem se boril, z željo da sem prišel do takšnega rezultata. Mi je uspelo, kar pripisujem predvsem spremembi gonilne sile, torej mojemu telesu v sožitju z mojo prehrano. Žal trenutno brez trenerja in posebnih planov, katere si pišem sam, sem presenetil sebe in ostale. Na tekmah za pokal Slo so vedno zanimivi preobrati, tehnični kot tudi ostali in hitro ti padejo točke ali obratno. Odločala je predvsem zadnja tekma XCC Mekinje, na kateri bi moral odpeljati vsaj na tretji poziciji ampak na koncu sem se pripeljal do prvega mesta.
- Kaj kolesarji počnete ob koncu sezone?
Sezona se konča proti koncu oktobra, potem sledi približno mesec odmora. To ne pomeni, da lahko poležavaš, ampak moraš biti še vedno vsaj trikrat tedensko aktiven. Ker si tako prežet s kolesom, ga imaš konec sezone že čisto čez glavo. Zato nas gre večina teči, hodit v hribe, igrat košarko …Meni najbolj odgovarjajo hribi in gorski tek; važno je, da se vzdržuje fizična pripravljenost.
- Kdaj se kolesarji ponovno usedete na kolo?
To je čisto odvisno – nekdo, ki je doma ob morju, lahko s treningom na kolesu začne že kmalu po novem letu. Jaz začnem bolj intenzivno s treningom v februarju. Sicer je zimsko obdobje namenjeno bolj za vzdrževanje telesne pripravljenosti, kajti nizke temperature niso najbolj primerne za kolesarjenje. Druge fizične aktivnosti so dobrodošle tudi za razbremenitev od kolesa. Proti koncu zime se začne postopoma delati na»mišični bazi«, konec marca, ko se zopet pričnejo tekme pa nadaljujemo z intervalnimi treningi. Najprej je torej potrebno ustvariti neko bazo in nato na podlagi te baze z intervali »stiskati« čim več. Bazo se relativno hitro ustvari, ampak tista špica, ki jo imaš nekje sredi sezone, gre zelo počasi navzgor. Osebno sem v špici navadno bolj proti koncu sezone.
- Treniraš sam?
Večinoma, ja. Vsak ima svoj plan, ki ga izvaja, pride pa včasih tudi do skupnih treningov. To je super, ker se lahko primerjaš med seboj. Če si sam, greš na kolo kadar želiš, delaš po svoje, je pa po drugi strani fino, če imaš družbo in nekakšno primerjavo.
- Kaj ti je najtežje pri treningu – mogoče šprint v hrib?
V gorskem kolesarjenju so po navadi precej kratki šprinti. Pri, na primer, 10-minutni vožnji v hrib so po navadi 10 do 15-sekundni šprinti. Sicer se ne sliši veliko, ampak kadar greš »na polno«, ob tem zelo trpiš. Ampak ne gre drugače – če hočeš kaj doseči, moraš tudi malo trpeti. Seveda je zelo odvisno od posameznika, dobro pa je vedeti, kje imaš mero in ne iti preveč preko tega. Mislim, da če greš malo čez svoj prag, si boljše pripravljen in te na tekmi ne more nič izpodbiti. Na splošno zelo veliko pomeni psihična pripravljenost
- Kako skrbiš za svojo psihično pripravljenost?
Nikoli nismo dajali preveč poudarka na to, sem pa prišel do tega z leti in izkušnjami. Predvsem se moraš čim bolj odklopiti in v kolesarjenje ne smeš prinašati svojih osebnih problemov. Če začneš med tekmo misliti na druge stvari, si premalo osredotočen na tekmo, teren in posledično ni najboljšega rezultata. Že tako imaš kdaj pomisleke med tekmo: »kakšen napor, najraje bi odstopil«, »še štirje krogi so pred mano, tega ne bom zmogel«…V začetku, ko mi kdaj ni šlo, ker sem bil obremenjen z osebnimi težavami, me je to tako sesulo, da sem se med tekmo ustavil in se izgovoril na to, da mi je počila guma. Zdaj se to ne dogaja več, se izklopim, skoncentriram na tehniko in čim hitreje odpeljem čez najmanjšo oviro. Ključni seštevki za rezultat.
- V čem pa najbolj uživaš pri kolesarjenju?
Žene me želja po uspehu, tekmovalnost. Uživanje je že samo to, da grem na kolo, uspeh pa je super dodatna popestritev.
- Bi sebe ocenil, da si zelo tekmovalen?
Ja, to pa sem. Se spomnim že v otroštvu, ko smo igrali Človek ne jezi se; če mi ni šlo, sem se razjezil in odšel muhasto stran. 
- Kako se pripraviš na tekmo, so predhodni treningi bolj intenzivni?
Gradiš celo sezono. Tik pred tekmo ne povečuješ intenzivnosti treninga, ker s tem ne boš dosegel ničesar, situacijo lahko samo poslabšaš. Pripravljati se je potrebno nekaj tednov, mesecev pred tekmo. Nekaterim ustreza, da se en dan pred tekmo »aktivirajo«, na primer tako, da gredo za nekaj minut šprintati v hrib ali ravnino. Na takšen način želijo pripraviti svoje telo (ga zbuditi) za naslednji dan, ko bo sledil velik napor. Jaz sem preizkušal različne stvari – z aktivacijo, počitkom ali »razpeljavo«, da se malo pelješ s kolesom. Po navadi mi najbolj ustreza, da dan pred tekmo bolj počivam.
- Kaj pa tik pred tekmo, imaš kakšen poseben ritual?
Na dan tekme sem živčen. Poskušam biti čim bolj sproščen, ampak se pojavljajo tudi misli o konkurenci, sami tekmi in večkrat težko spim. Vedno gledam na to, da bom odpeljal po najboljših močeh in kar bo, bo. Na takšen način potem nisem razočaran, če ni želenega rezultata. Kar se pa tiče rituala pred tekmo – zjutraj me od živčnosti najprej prime na wc :), potem pa si pripravim zajtrk. Že nekaj let zajtrk baziram na sadju, ki mi daje ogromne energije. Zmiksam sadje, dodam še nekaj vode, da je absorbcija zelo dolga in da sem dobro hidriran, kar je zelo pomembno. Na splošno se kolesarjem vedno priporoča, da večer pred tekmo čim več pijemo in jemo testenine, ogljikove hidrate. Meni je dovolj sadje in po takšnem zajtrku se počutim res odlično in napolnjen z energijo. Kakšni kupljenih dodatkov ne konzumiram.
- Kako se fizično in psihično počutiš po tekmi ali težkem treningu? Imaš kakšen poseben način za hitrejšo regeneracijo?
Po tekmi si seveda utrujen. Če je za tabo težek trening, te bolijo noge in ko greš na primer po stopnicah navzdol, jih zelo dobro čutiš. Po tekmi ali težkem treningu je pomembna hitra regeneracija oziroma čas, ko moraš v telo vnesti hranljive snovi, ki jih mišice potrebujejo. Če greš po tekmi na dve pivi, nisi naredil prav veliko. Gorski kolesarji svoje telo zelo obremenimo, napor in srčni utrip sta izredno visoka. Ker smo po tekmi ali treningu zelo dehidrirani, je zelo pomembno čim prej nadoknaditi tekočino. Potrebno je torej vnesti veliko vode in sladkorja, da telo dobi energijo in se začne spet sestavljat nazaj. To je treba narediti čim prej po tekmi ali treningu – ko odložiš kolo po treningu, najprej obrok in šele nato grem pod tuš.
- Ali ste zaradi kolesarstva na kakšne način prilagodili svoj življenjski stil?
Seveda, to je potrebno vzeti v zakup. Odpovedovati se moraš na več področjih. Ko poleti vsi vidijo morje, vzamem kolo s sabo in dan je podoben dnevu doma. Ni izležavanja na plaži. Če hočeš biti na vrhu, si takšnih stvari ne smeš privoščiti. Sama voda tudi omehča mišice in ni priporočljiva za kolesarje. Načeloma sem tak, da če se nekaj grem, se grem zares in pričakujem rezultate. Zato se moraš odpovedati tudi stvarem, kot so zabave in alkohol, na kolesu pa moraš preživeti čim več časa, tudi če je slabo vreme ali imaš na splošno slab dan. Nekateri bi se ulegli pred televizijo in si pogledali kakšen film, jaz pa grem na kolo.
- Kaj pa drugi športi?
Preveč sem z dušo in časovno v enem, zato za ostale športe ostane premalo časa. Včasih se najde čas za motocross, pozimi gorski tek in turno bordanje, telovadnica in vaje za krepitev telesa.
- Ali se rad družiš z drugimi kolesarji?
Seveda, imam tudi določen krog prijateljev, ki kolesarijo. Glede na to, da imamo
večinoma individualne treninge, so poskušamo dobiti čim večkrat, da izpeljemo kakšen skupinski trening. Če ne drugega, se vsaj na nekaj mesecev dobimo na pijači.
- Spremljaš novosti v kolesarski ponudbi?
Spremljam, a je kolo še vedno kolo in energija ki prihaja za pogon sta ključnega pomena. Veliko več dajem na prehrano, nekaj seveda tudi v novitete. V zadnjih desetih letih ni nekih drastičnih sprememb, prišle so samo manjše novosti, predvsem mehatronika. Edina velika sprememba v gorskem kolesarstvu je prehod iz 26-colske na 27,5-colsko ali 29-colsko različico obročev.
- Ali lahko opredeliš tri najbolj prepoznavne vrednote v kolesarskem svetu?
Pri kolesarjenju moraš biti prisoten z dušo, predan, rojen za to. Hkrati je pomembno, da pri tem uživaš in da si kolegialen s sotekmovalci.
- Kdo so tvoji kolesarski vzorniki?
Občudujem tiste v svetovnem pokalu, ki vozijo cross-country in so čisti norci. Da bi imel prav kakšnega določnega vzornika, pa ne. Spremljam vse po malem, ampak energijo raje vlagam vase in v trening.
18. Kaj ti pomeni kolesarstvo?
Sploh ne vem, kaj bi bilo brez kolesarstva, predvsem gorskega. Mogoče motocross Preko kolesarstva si »dam duška«, se razbremenim, sprostim in se na nek način premaknem v drug svet. Je pomemben del v mojem življenju.
